Zatorej: v prostost, karantenski ljudje. Kosovelova pesem Kabinetni ljudje skoraj sto let po njenem nastanku kaže, kako globoko je mladi pesnik razumel odnos...

Šentjanževo je pesem Josipa Murna Aleksandrova, pesnika slovenske moderne, ki v skrivnostnem času okoli poletnega sončnega obrata z impresionistično poetiko poveže modernega duha s staro, domala obredno tradicijo. Z zvezdami, ki se prižigajo in kresnicami, ki se dvigajo v poletno noč, že na samem začetku prešije nebo in zemljo, tako jasno in preprosto, da osupne in prešine tudi sodobnega bralca. Tihi studenci in zibajoče se praproti ustvarjajo vence naravnih, skoraj sanjskih podob, ki jih pesnik prepleta z rimami in ponavljanjem refrena poletna noč.

V naraščanju pritajenega vzdušja je verz „Cvetov zdaj čas in čudnih je semen,“ nedvo(u)mni vrhunec pesmi, v katerem dovolj začudenemu bralcu ne uide, da ga pesnik s poudarkom na „čudnih je semen, še najbolj približa času, ko se, kakor govorijo stara izročila, zasliši celo govorica živali. Vendar pesnik tega ne izreče, prav v tem zadržku, v tem suspenzu, je njegova modernost, saj izkušnjo, ki ni opisljiva, prepusti samemu bralcu. Sveti Janez, Šentjanž, ki odmeva že v naslovu pesmi, „kresnikujoč v poletno noč“ vzdržuje kozmični red., Krstnik podobno kakor nekoč stari Kresnik. Josip Murn poveže novo občutje in staro modrost, kakor Irski menihi, ki so z druidskim vedenjem in krščansko zavestjo nekoč že rešili Evropo. O tem v svojem Krstu pri Savici govori že slovenski romantični pesnik France Prešeren. To je hkrati tudi odgovor na ključno vprašanje francoskega filozofa Ricouerja: „Kako postati moderen a ne izgubiti stika s tradicijo.“

V času krize, ko je drobni virus skoraj ustavil mogočno globalno civilizacijo, je ključno, da spet povežemo ne samo novo s starim, temveč tudi civilizacijo z naravo. To pa lahko storimo le skozi različne izkušnje raznolikih kultur, ki pomenijo gojenje večstoletnega stika z naravo v stvarnem prostoru. Kulturna raznolikost je podobno kot biotska raznovrstnost ključna za dinamično ravnovesje sveta. V času, ko z informacijsko avtomatizacijo in samoučečimi algoritmi t.i. umetne inteligence prihaja do največjega poenotenja sveta, je treba izostriti predvsem občutek za raznolikost. Namesto „spopada civilizacij“, ki kaj lahko pomeni tudi konec človeštva na zemlji, potrebujemo „sožitje kultur“, namesto oglaševanja rabimo uglaševanje. In morda lahko Evropa različnih narodov in raznolikih kultur spet povabi svet v resonanco renesanse ...

avtor spremne besede: Janko Rožič